Arikijev kapitan
Že od ranega otroštva sem bil čisto nor na čolne. Od takrat dalje, ko sem po Bohinjskem jezeru veslal v svojem prvem čolnu, na prvi samostojni plovbi. Čoln je bil dober meter dolg napihljiv kanu temno modre barve. Ves ponosen sem sedel v njem in veslal, malo na levo, malo na desno, pa en obrat v eno stran in dva v drugo. V vse smeri je šlo brez težav, le naravnost nisem in nisem mogel. Potem se je kanu zvrnil. Takrat sem prvič utonil ... skoraj. Iz nadvse zanimivega in mehkega vrtinca me je potegnil dedek, ki me je ves čas nadzoroval iz pravega lesenega bohinjskega čolna. Takrat se mi je zdel velik, kot admiralska ladja. Dedek pa še nikoli ni bil tako smešen. Voda se je kar cedila z njega, saj je za menoj skočil v hlačah in srajci, z uro na roki. Še nogavic si ni sezul. Sedel sem tam na beli bohinjski plaži, jokal in se smejal dedku. Bruhal sem, saj sem popil pol jezera. Tega se malo prej pod vodo sploh nisem zavedel.

Ni dolgo trajalo in že sem hotel nazaj v kanu, vendar tisti dan nisem več dobil dovoljenja za samostojno plovbo. Naslednje dopoldne pa sem ga dobil. Toda moj luški kapitan je poskrbel za varnostni ukrep, okoli pasu mi je nataknil napihljiv obroč. Žal je bil tako velik, da nisem mogel veslati. Zato sem se na tistih počitnicah vozil le še na dedkovem lesenem čolnu. Bil sem že pravi kapitan, s čepico in mornarjem, ki je veslal tja, kamor sem ukazal. Tudi če sem se spomnil pravi TransBohinj (Ukanc - Sv. Janez - Ukanc) se ni prav nič branil.